»Mi smo šli vsi skupaj v hrib, ker družina obožuje Winnetouja, ki so ga tu snemali. Natasha se je dobro počutila, potem pa je šla na stranišče, ker jo je obšla slabost. Na koncu so ji pri porodu pomagali moja soproga in njena mama.«

»Zdaj se mi pa zdi, kot bi porod otroka potekal javno.«

»Mi nismo vedeli ničesar. Za nas je to čustveni pretres. Zadevo smo morali pojasnjevati tudi uradnikom, ki so pristojni za papirologijo, praktično so nas zasliševali. Lahko samo rečem, da je deklica zdrava, ima tudi ime, ki ni hrvaško, jaz pa zdaj pomagam družini, da se znajde.«

»Evo me, tu sem.«

»Trenutki po porodu pripadajo materi, otroku in očetu, ranljivih bolnikov prav tako ni treba javno izpostavljati.«

»Naša podjetja so v dobrem stanju, tako kot jaz.«

»O detomoru govorimo izključno takrat, ko je za smrt otroka odgovorna mati, in to med porodom ali takoj po njem, ko je še pod vplivom poroda, se pravi, da ne gre za mrtvorojenega otroka.«

»Slišala sem, da je porod v javni bolnišnici grozljiv. Res ne želim imeti otroka.«

»Mi smo bili osupli nad izjavo, da ni vedela za nosečnost. Pozneje nam je vseeno priznala, da je vedela, obstaja pa tudi veliko fotografij na družbenih omrežjih, iz katerih se vidi, da se oblači načrtno tako, da bi skrila znake nosečnosti.«